[ Pobierz całość w formacie PDF ]
196
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
zgrozila, da bi zarjul kakor bivol, ki mu potisnejo Ïele-
zo skozi nosnice. Uropal bi jo, zavil v pla0 ã in oddirjal z
njo preko stepe.
Dolge kocine kozlovskih hlaã so mu opletale ob suhih
bedrih, ko je hitel z okopov v stani0 ãe. Gnalo ga je k njej.
Najraj0 i bi se bil priplazil kruti divjak po vseh 0 tirih pred
njo, dvignil roké k njej in jecljal: »Ljubinica, bodi bodi
moja!«
Omamljen je bil, kakor bi ga bilà prevzela pijaãa. Ko
je tik pred stanom sreãal nekaj sluÏinãadi, ki se mu je
priklanjala kakor odliãnemu gostu, se je naglo streznil.
Zavedel se je v velikem napuhu, da je Tunju0 , potomec
Ernakov, in misel, kako bi kleãeplazil pred Ljubinico, se
mu je zazdela sme0 na, poniÏevalna. Zato je oblastno
stopil v stan, kjer je izpod pepela di0 alo po jagnjetini.
Vrã z medom ga je ãakal na mizi in ob njej pripravljen
stol.
Ko je sli0 ala Ljubinica njegove korake, je razgrebla
pepel in poloÏila peãenko na javorov plo0 ãek.
»Ni oãeta?«
»Svarun je ostal na soncu in se pogovarja z Ïalostjo!«
»Ubogi oãe! Ko bi se le vrnil Iztok!«
»Ne vrne se zaman ga ãakata. ·koda plemenitega
rodu!«
Hun je zgrabil z roko vroãe meso, usta, 0 iroka kakor
krastaãja, so mu zevala in zobje so 0 krtnili ob kost.
197
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
»Kakor volk,« je pomislila Ljubinica in se ni ozrla
nanj. Hun je hlastal z veliko lakoto in grizel drobne ko-
0 ãice, da je 0 kripalo med zobmi. Ljubinica se ga je ãeda-
lje bolj bala. Prek kosa je gledal nanjo in jo grizel z oãmi.
Ljubinica ga ni pogledala, pa je vendàr ãutila njegove
oãi, kakor bi jo zbadal s strupenimi tmi.
»Okrepãaj se, poglavar, jaz moram k oãetu!«
Hotela je ubeÏati pred njim.
»Ne hodi!« je zarohnel Hun in vrgel oglodano kost na
tla.
Tunju0 sam se je prestra0 il svojega glasu. Deklica pa
je vztrepetala in ga proseãe pogledala.
»Prosim te, ne hodi, samo za ãasek ostani! Tunju0 , ki
govori z Upravdo, ki vlada rod Hunov, ki je kraljevske
krvi, mora govoriti s teboj!«
»Govori hitro! Oãe ne sme biti sam. Preveã ga tare Ïa-
lost.«
»Ljubinica!« Hunov glas je bil zamolkel. Mehko bi bil
rad govoril, ali iz divjih prsi je prihajalo kakor renãanje
zveri. »Ljubinica, ti ni Ïal rodu, ki izumrje? Rod Svaru-
niãev, ki so bili sokoli v Slovenih!«
»Bogovi zahtevajo Ïrtev.«
»Bogovi pa tudi hoãejo, da se zlije Ïlahtna kri s krvjo
ki je 0 e Ïlahtnej0 a. Zato ãuvajo tebe, zato varujejo soko-
lico.«
»Oãeta ne zapustim, ko bi me snubil sam Upravda.«
198
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
»Upravda je kr0 ãenik, to se pravi razbojnik. Zato ima
vlaãugo za Ïeno, zato ima Hilbudije, ki so pomorili to-
liko vrlih Slovenov. Ko bi pa vpra0 al zate slaven junak,
sin ponosnega rodu, pred katerim se trese Upravda, ko
bi rekel junak: Îal mi je rodu Svaruniãev, pridi Ljubini-
ca, po tebi naj zraste nov rod, 0 e slavnej0 i. Kaj bi rekla,
Ljubinica?«
»Rekla bi: Slaven junak si, sin ponosnega rodu, toda
Ljubinica, hãi Svarunova, te ne mara. Njeno srce je Ïe
volilo.«
Hunu so se zabliskale oãi, stisnil je ãeljusti in se pri-
jel z rokami za mizo, da ni 0 inil pokonci in planil nanjo.
»Srce je volilo!« je ponovil hre0 ãeãe.
»In si rekla, da ostane0 pri oãetu?«
»Ostanem, da, ostanem. In zato je srce tako volilo.«
Hitro je od0 la. Tresla se je po vsem telesu. V zadnjem
hipu je videla, kako so se ãrni Tunju0 evi nohti zajedli v
mizo kakor kraguljevi kremplji.
»Devana, ãuvaj me! Kaj mi hoãe? âemu govori take
besede? Ko bi mislil on?« Zona jo je stresla.
Tunju0 je obsedel. Krãevito je zgrabil za mizo, nohte
je ti0 ãal v javorov les, da so mu prsti posinjeli. Davila ga
je togota, hropel je in glasu ni bilo iz ust.
»Njeno srce je volilo,« je spravil poãasi preko de-
belih, od pijaãe oÏganih ustnic. Stra0 ni tilnik se mu je
uklonil, oglata glava se je nagnila in plo0 ãato ãelo je trãi-
199
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
lo ob mizo. Kadar je Hun premi0 ljal, je legel na zemljo
s ãelom v tla.
Poãasi se je umirjevalo valovje v divjih prsih.
»Njeno srce je volilo. Naj! Ko bi vedel koga, zabodel
bi ga, tako mi Atilove sence; zadu0 il bi ga kakor garjave-
ga ovna, da ne skvari ãrede! Sicer pa, ãemu se jezim, ãe-
mu? Zaradi te Ïenske, ki sem jo zagledal tedaj ob Do-
navi in mi je bilà v0 eã? Ha, njeno lice je ãutilo mojo lju-
bezen, dobro sem videl. Toda boji se me, beÏi in trepeãe
pred menoj. âakaj, podlasica! âe noãe0 izlepa, bo0 izgr-
da. Tunju0 je gospod!«
A teh misli se je ustra0 il. Vzdignil je glavo in jo naslo-
nil v 0 iroko, od vajeti in meãa oÏuljeno dlan.
»Izgrda? Ne, ne bi mogel. Mordà je vraÏarica, ovra-
Ïila mi je srce, zastrupila pogum, zvezala roké.«
Hun se je zbal.
»Proã od nje, proã! Krvi se napijem, naigram se s Slo-
veni in Anti zaradi nje. Da bi se zaradi Ïenske cmeril
Tunju0 ? Stran, izpred oãi!«
S teÏko pestjo je telebil po mizi, da je odletel leseni
plo0 ãek s kostjo vred na ognji0 ãe. Segel je po vrãu in gol-
tal, da se mu je cedilo po bradi. Prazni vrã je postavil na
mizo tako trdo, da se je sesul v ãrepinje.
»Konja!« je zarigal na dvori0 ãu v suÏnja.
Skokoma je sédel v sedlo in jahal na okop k Svarunu,
ki se ga je ti0 ãala Ljubinica.
200
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
»Pozdravljen, Svarune! Tunju0 se zahvaljuje za obed
in ti 0 e enkrat svetuje: Udarite na Ante in ugonobite iz-
dajalce!« Svarun je strmel vanj.
»Prijatelj, ne hodi, dan se nagiba. Ostani, gradi0 ãe je
tvoj dom, v domu postelja za poãitek in hrane zadosti.«
»Moj dom je 0 irna raván, moja postelja sedlo, moja
hrana boj!«
Ozrl se je na Ljubinico, ki se je 0 e tesneje stisnila k
oãetu.
»Ne hodi, ti pravim! Poglej, dva jezdeca, Bojan in Ve-
legost! Ne hodi, poãakaj, da ãujemo, kak0 ne novice
oznanita.«
»Novice, ki jih prineseta ta dva, so Tunju0 u stare po-
vesti. Ponavljam: Ne slu0 aj njih blebetanja, izderite me-
ãe in kaznujte izdajalce, ãe vam je milo svobodno son-
ce. Cerkon, naprej!«
Tako je ogovoril konja; ta je zarezgetal in zdirjal iz
gradi0 ãa.
»Kaj mu je, kaj mu je, Ljubinica? Si ga ti razÏalila? Go-
vori, otrok! Na0 gost je bil in gosta razÏaliti! Bogovi se
razsrdijo.«
»Oãe, nisem ga Ïalila. Postregla sem mu, rekla sem,
da ostanem pri tebi do smrti, samo pri tebi.«
Svarun jo je pogledal s 0 iroko razprtimi oãmi.
»Mar je zahteval . . . govori, otrok!«
201
POD SVOBODNIM SONCEM BESeDA
»Ne vem, nisem razumela. âuden je bil njegov go-
vor.« Oãe in hãi sta molãala. Na srce so jima padale
teÏke slutnje.
Vtem sta pri0 la resniãno Bojan in Velegost. Z lic jima
je sevala bridkost.
»Govorita, brata, kak0 no poslanstvo!«
»Îalost, Ïalost velika, Svarune! Pot zaman. Med bra-
ti divja boj, lomijo se kopja, sekire frãe, ãrede davijo
volcjé, ker ni pastirjev. Izbruhnila je vojska, kakor og-
njen vihar divja od Dombrovice do ârnega morjá. Samo
na0 e gradi0 ãe 0 e miruje. Ali na obod na0 e zadruge Ïe
pljuskajo valovi, krik hrumi, narod je zbegan.«
»Sramota, sramota! Bratje zoper brate, kri zoper kri!
Morana, zatisni mi oãi, da ne vidim!«
Starec se je zvil na travi v klobko, zaril prste skozi dol-
go brado in jeãal, da se je stresalo upognjeno telo.
Ljubinica je dvignila starãevo glavo v svoje naroãje,
poljubljala njegovo ãelo in gladila z mehko dlanjo bele
oãetove kodre. Velegost in Bojan sta pokleknila k staros-
ti in z modrimi besedami tolaÏila grenko bridkost v nje-
govi du0 i.
Tedaj pa je doli v soteski zagledal truden potnik Tu-
[ Pobierz całość w formacie PDF ]